Ob začetku šolskega leta smo za učence osnovne šole Predoslje razpisali literarni natečaj. K sodelovanju so bili povabljeni mladi pesniki in pesnice od 4. do 9. razreda. Tema pesniškega ustvarjanja je bila povezana s praznovanjem 50. obletnice šole. Učenci so ob pesnjenju razmišljali o šoli, času, odraščanju, prijateljstvu in o sorodnih temah. Kar nekaj učencev se je uspešno spopadlo tudi z rimo in ritmom, učiteljice slovenščine smo vse prispevke pregledale in bomo najboljše izdelke predstavile tudi na razstavi v prihodnjih dneh.
Spodaj so predstavljene najboljše pesmi, ki so izstopale tako po vsebini kot tudi po že skoraj dovršenih verzih in pesemskih oblikah. V kategoriji 4. in 5. razred je nagrado za najboljšo pesem prejel Janez Ovsenik iz 5. b, v kategoriji 6. in 7. razred Meta Korenjak iz 7. a, v kategoriji 8. in 9. razred pa je nagrado prejela Veronika Vita Jesihar iz 9. a. V skupnem prostoru šole pa si lahko ogledate razstavo sodelujočih pesmi.
Poezija je, ko čustvo najde svojo misel in misel najde besede, je dejal pesnik Robert Frost. V šoli se pesnjenja težko naučimo. Pesmi lahko beremo, se o njih pogovarjamo, razvijamo občutek za ritem in besedni zaklad. Prava pesem pa mora priti iz srca.
Vsem nagrajenim pesnicam in pesnikom iskrene čestitke.
Mentorici Eva Traven in Branka Vodopivec
Janez Ovsenik: ŠOLA
Šola je super,
še posebej zame,
ko z nami deli
svoje možgane.
Učimo se brati
in hkrati pisati,
račune tudi
treba je znati.
Učiteljica se tudi
kdaj razjezi,
a nič ni narobe,
saj pomirimo se vsi.
Ko zvonec zazvoni
domov se odpravim
in nalogo tudi
sam napravim.
Meta Korenjak: ČAS
Čas je kot kri,
ki se pretaka po telesu
in se ne ustavi.
Teče in teče.
Čas gre včasih počasi,
včasih pa gre hitro,
kot da bi mimo tebe
švignila ptica.
A čas se za vsakega,
kot kri, enkrat ustavi.
Takrat miruje svet, ki je zapet,
kot pesmica v sanjah.
Ko se čas ustavi,
se zate odpre nov svet,
in ko se čas ustavi,
je svet kot v pravljici spet.
Veronika Vita Jesihar: Zmedenost
Ne vidimo sonca,
vidimo sreče,
vidimo le slabo,
kar nam nekdo reče.
A čas gre in gre
in nič ne reče
in nič ne gleda
in mladost za sabo vleče.
In gredo leta
in gredo dnevi
in gredo popoldnevi …
brez smisla,
brez bistva,
brez pravega pisma.
Pisma, ki bi samo govorilo,
bi govorilo s pogledi
bi govorilo o času,
smislu, o življenjskem bistvu.
Kaj bi denar nam,
kaj bi nam čas,
če hitimo, hitimo,
brez pogleda,
globoko v obraz.