4. februarja leta 1934, v dneh državnega smučarskega prvenstva, je krst doživela nova velika smučarska skakalnica v Planici; opisovali so jo kar kot “mamutsko”.

Nova skakalnica naj bi omogočala skoke do 70 metrov, dokončno zgrajena pa do takrat neverjetnih 80 metrov. Za slovenske športnike in za Slovence na splošno je bil to velik dan. Iz Ljubljane je do Rateč pripeljal poseben vlak, mnogo obiskovalcev je prišlo v Planico peš ali na smučeh. Zastopana je bila vsa slovenska elita, prišla sta ban Dravske banovine in rektor ljubljanske univerze, iz Beograda pa se je pripeljal celo minister za šport.¸

Skakalnico je na pobudo Josa Gorca skonstruiral Ivan Rožman.

Rožman je na prvi mednarodni tekmi v Planici izumil tako imenovani »snežni cement« in rešil prireditev. Ker je bila skakalnica po krivici poimenovana po Bloudku, ki je sicer res poiskal lokacijo in naredil geodetsko izmero, a samo skakalnico je v celoti skonstruiral in zgradil Rožman. To ga je tako razhudilo, da se je na “smrt” skregal z Gorcem in Bloudkom, in se že naslednje leto za vedno umaknil iz Planice. Takoj za njim je skakalnico prevzel Stanko Bloudek in jo vse do svoje smrti povečeval ter ponesel slavo Planice v svet. S svojim vizionarstvom in predrznostjo je dosegel novo dimenzijo skakanja oziroma letenja na smučeh.

Leta 1936 pa se je tukaj prvič v zgodovini letelo čez 100 metrov in tako se je rodila nova disciplina imenovana smučarski poleti. Njena os je spomeniško zaščitena in je kot take ni moč spreminjati.

Po Bloudkovi zaslugi je ta skakalnica v 1930ih in 1940ih veljala za največjo na svetu, na njej je bilo skupaj postavljenih 10 svetovnih rekordov in še 5 neveljavnih rekordnih dolžin s padcem ali dotikom.

Leta 2012 je bila skakalnica po dobrem desetletju samevanja popolnoma prenovljena, zraven pa so predvsem zaradi kandidature za nordijsko svetovno prvenstvo zgradili še novo srednjo skakalnico.