Tolminski kmečki upor se je začel 27 . marca leta 1713. Kmetje na Goriškem in deloma na Kranjskem (gospostva Devin, Novi grad, Socerb) so se upirali novim državnim davkom (davek na meso in vino). Kmetje na Tolminskem so bili že dalj časa v sporu s tolminskim glavarjem grofom Jakobom Antonom Coroninijem; davke je samovoljno in z uporabo nasilja pobiral Jakob Bandel. Slednji je marca 1713 zaprl skupino Tolmincev in tako pospešil nastanek kmečke zveze ter pohod kmetov iz tolminskega in kanalskega gospostva nad Gorico 27. marca 1713. Tolminskim upornikom so se pridružili tudi kmetje iz okolice Gorice. Ta pohod je sprožil vrsto uporov: na Čepovanskem, v Brdih, upirati so se začeli Brkinci, idrijski rudarji, Žirovci ter kmetje v rihemberšem, štanjelskem in svetokriškem gospostvu. Največji spopad med oblastjo in kmeti je bil junija 1713 pri Solkanu – oblast je upor nasilno zatrla. Sledile so kazni: denarne, Tolmincem so odvzeli pravico voliti župane, 72 upornikom so izrekli zaporne kazni in odvzeli premoženje, 11 upornikov so obsodili na smrt.