4. septembra leta 1834 se je v Ljubljani rodil slovenski naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec. Erjavec sodi v generacijo književnikov, ki je v petdesetih letih 19. stoletja ustvarila začetke slovenske proze in pripovedništva. Od Janeza Trdine in Frana Levstika se je ločil po tem, da ni iskal izhodišč za delo v ljudskem slovstvu, ampak v znanosti, naravoslovju, opazovanju narave, pa tudi v narodopisju in opazovanju socialnega okolja.

Erjavec je leta 1859 na Dunaju diplomiral iz prirodopisa in kemije ter bil pozneje profesor na realkah v Zagrebu in Gorici. Preučeval je rastlinstvo in živalstvo, zlasti mehkužce, ter o tem objavljal strokovne in poljudne članke; razvijal je tudi slovensko naravoslovno izrazje in ga uporabljal v priredbah učbenikov.
Leposlovje je pisal že v dijaških letih, posebno imenitni so tisti spisi, ki jih je pretkal z ljubeznivim humorjem in hudomušnostjo. Njegova najboljša povest je “Ni vse zlato, kar se sveti”, znameniti pa so tudi njegovi potopisi. Erjavec je bil poleg Levstika najboljši stilist svoje dobe. Umrl je 12. januarja 1887 v Gorici.