4. marca leta 1844 se je na Muljavi pri Stični rodil pisatelj in časnikar Josip Jurčič, ki je med drugim ustvaril prvi slovenski roman Deseti brat. Velja za enega najboljših slovenskih pripovednikov.

Jurčič se je rodil kot sin revnih kmečkih staršev. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo. Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko Pripovedka o beli kači. Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, vendar študija zaradi pomanjkanja denarja nikoli ni dokončal. Leta 1868 je skupaj s pisateljema Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. Istega leta je dobil tudi službo pomočnika glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, štiri leta kasneje pa je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano.

Jurčičevo pisateljsko delo med drugim obsega povesti Jurij Kozjak, Domen, Tihotapec in Sosedov sin, romane Deseti brat, Cvet in sad, Lepa Vida in Rokovnjači ter drami Tugomer in Veronika Deseniška. Njegovo najbolj prevajano delo je humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori. Napisal je tudi veliko političnih člankov in podlistkov, prežetih z ljubeznijo do slovenskega naroda.

Jurčič je pomembno prispeval k oblikovanju slovenske pripovedne proze in jo razširil po tematsko-motivni in oblikovalni plati. Njegovo pripovedništvo je ostalo po večini v mejah romantične in poznoromantične slogovne naravnanosti, vendar je sprejelo številne realistične slogovne prvine. Jurčič je 3. maja 1881 po dveh letih zdravljenja jetike umrl v Ljubljani.