21. aprila leta 1872 so v Ljubljani na pobudo Davorina Trstenjaka in 52 prijavljenih pod vodstvom Josipa Vošnjaka ustanovili Društvo slovenskih pisateljev.

Davorin Trstenjak je postal prvi predsednik. Zaradi nasprotij med mlado- in staroslovenci pa je društvo kmalu zamrlo, obnavljati so ga začeli leta 1885. Društvo se je nato večkrat preimenovalo (Društvo slovenskih leposlovcev 1920, Društvo slovenskih književnikov) ter doživljalo obdobja neaktivnosti. Od leta 1945 je društvo delovalo v okviru Zveze književnikov Jugoslavije, iz katere je z uradnim aktom izstopilo februarja 1990.

V društvu se samostojno in prostovoljno povezujejo slovenski pisatelji ter tako uresničujejo svoje skupne družbene in kulturne interese. Društvo se zavzema za ustvarjalno svobodo ter čim bolšji položaj slovenske mladinske književnosti. V svojo dejavnost vključuje ustvarjalce s celotnega slovenskega prostora. Sodeluje pri sprejemanju predpisov, ki urejajo avtorske, moralne in socialne pravice, organizira književne nastope, kulturna srečanja ter simpozije.

Društvo podeljuje tudi literarno nagrado desetnica za mladinsko in otroško književnost z namenom uveljavitve tovrstnega leposlovja znotraj društva in v širši javnosti.