15. oktobra leta 1844 se je na Vrsnem rodil Simon Gregorčič. V Gorici je študiral bogoslovje, duhovniški poklic pa ga je popeljal od Kobarida, kjer je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem, prek Branika do Gradišča nad Prvačino.

Svojo poezijo je Gregorčič objavil v štirih zvezkih Poezij. Največji uspeh so doživele Poezije 1, ki so izšle leta 1882 in so izzvale veliko navdušenje zlasti iz liberalnih kritikov. Gregorčičeve ljubezenske, domovinske, pripovedne in izpovedne pesmi so namreč izražale tudi njegove življenjske nazore. Gregorčič je veljal za narodno zelo zavednega in tudi v političnih pogledih naprednega literata. Kot tak se je izkazal tudi v naslednjih zvezkih Poezij, ki pa so izkazovali postopno usihanje Gregorčičevega pesniškega zanosa.

Najbolj znane Gregorčičeve pesmi so Soči, Človeka nikar!, Nazaj v planinski raj!, V pepelnični noči, Oj z Bogom, ti planinski svet!, Lovorika na grob možu, sledi njihovega sloga in izbora motivov pa lahko zasledimo tudi v poeziji Gregorčičevih sodobnikov – omenimo naj Josipa Pagliaruzzija in Antona Funtka, na katerih ustvarjanje je Gregorčič močno vplival.

Umrl je leta 1906 v Gorici.