Tretji petek v novembru je v Sloveniji že dvanajst let rezerviran za tradicionalni slovenski zajtrk. Naša šola se je pridružila več kot tisoč drugim šolam in 286.000 šolarjem po vsej Sloveniji in učencem in učenkam postregla s kruhom, maslom, mlekom in jabolkom. Letos je bil poseben poudarek na mleku.

Projekt ni namenjen zgolj temu, da vsi otroci dobijo zajtrk, pač pa tudi temu, da šole otroke podučijo o pomenu zdrave hrane, o pomenu lokalno pridelane hrane, o odnosu do hrane (da je čim manj zavržemo) in o pomenu zajtrka kot najpomembnejšega obroka v dnevu, čeprav ga nekateri radi preskočijo z izgovorom, da zjutraj pač »ne morejo jesti«. Morda se bo tudi po letošnji izvedbi tradicionalnega zajtrka kdo premislil in ga začel uživati bolj redno.

Lokalna hrana ima kratko pot in višjo biološko vrednost. Če kupujemo lokalno hrano, spodbujamo pridelavo na slovenskih kmetijah, urejenost podeželja ter ohranjamo slovensko živilsko industrijo. Bistvenega pomena je čim krajša pot od proizvajalca do mize. V primeru naše šole je bila ta res kratka, saj je kmetija Odems, kjer smo dobili mleko, oddaljena zgolj streljaj.

Čebelarska zveza je dala pobudo, da se dan slovenske hrane podaljša na teden slovenske hrane. Pozivajo, da je namesto najcenejše treba spodbuditi državo in občine, da najdejo pot, kako v javne zavode namesto najcenejše hrane pripeljati več kakovostne lokalno pridelane hrane.

Tradicionalni slovenski zajtrk je za Čvekača komentiral učenec 6. razreda, Jure Trelc: »Ideja o slovenskem zajtrku se mi zdi dobra. Vem, da takrat uživamo samo slovenske pridelke. Danes doma nisem zajtrkoval, ampak običajno zajtrkujem. Jem kakšno stvar na kruhu, na primer pašteto. Pazim tudi na zdravo prehrano. Uživam sadje in zelenjavo, namesto sladkanih pijač raje pijem vodo.«

Besedilo in fotografije: Simon Demšar